In tako se je začela. Moja latinskoameriška avantura. 🙂

Pred tremi dnevi sem prispela v Cancun, mehiško obmorsko letovišče, ki ga mnogi primerjajo z Miamijem, ker da je polno all-inclusive hotelov, diskotek in Američanov.

In res je. Včeraj sem na primer sedela na vrhu pečine s prekrasnim razgledom na turkizno modro morje, pila mrzel pomarančni sok, ki se je prav prilegel pri 30°C in 80% vlažnosti, in poslušala nadležno vreščanje dveh Američank, ki sta sedeli za mano in razglabljali o tem, kdaj bodo že prinesli njuni margariti in kako bosta fotko z nogami na mizi, ki sta jo pravkar posneli, nastavili za ohranjevalnik zaslona na njunih telefonih.

“Hola! Hablas español?”

Čeprav so mi ravno zaradi tega mnogi svetovali naj čim prej zapustim Cancun, sem še vedno tukaj. Tudi zato ker sem svoj prvi dan posvetila predvsem počitku, pa menjavi denarja, nakupu predplačniške sim kartice z internetom (saj me poznate :)) in selitvi v nov hostel, ki je eden najboljših, če ne kar najboljši, v katerem sem kdaj bila. Sobe so velike, čiste, osebje res sproščeno in zabavno, in za borih 10 evrov na noč dobiš zajtrk in večerjo!

V hostlu sicer vsi govorijo angleško, a mi je že po nekaj minutah v Mehiki postalo jasno, da je bil tečaj španščine v začetku leta dobra ideja. Z angleščino na ulici namreč ne prideš daleč. Dobesedno. Taksisti večinoma ne razumejo več od »hello«, zato je »cuanto cuesta?« zelo uporabna fraza. Pa čeprav te vseeno prinesejo naokoli, še posebej če, tako kot jaz, izgledaš kot gringa. Včeraj na primer mi je prvi taksist ponudil vožnjo za 85 pesosov (skoraj 4 evre), čeprav sem za isto pot prej plačala samo 35 pesosov. Seveda sem ga zavrnila, a naslednji ni bil veliko cenejši – 80 pesosov. Začela sem ga pregovarjati, popustil je na 70 in nič manj in ker je bilo že pozno, sem mu rekla »si, vale.« V tistem trenutku sta zraven prišli dve dekleti, ki sta potrebovali prevoz do avtobusne postaje blizu mojega hostla in moj taksist je ponudil, da zapelje vse tri: onidve plačata 50 pesosov, jaz pa še 50. Mehičanka in Čilenka mojih let, ki sicer živita na Irskem, sta mu ugovarjali, da to ni pravično, onidve sta pač dve, pa še 50 pesosov je že tako preveč za to vožnjo, a taksist se ni dal. In na koncu je pobral 25 pesosov od vsake temnolase Latinoameričanke in 50 od mene – svetlolaske, ki nisem od tu.

Najlepša plaža na svetu?

Za malo več kot borih par evrov sem včeraj obiskala bližnji otok, ki so mi ga priporočali na vsakem koraku. Isla Mujeres – otok žensk, je dobil ime po majevskem templju posvečenem boginji rodnosti. Nekaj ostankov templja je še vedno tam, na južnem rtu otoka, prav tako pa prej omenjeni Američanki z margaritami na tisti lepi mirni pečini.

Na drugi strani otoka je severna plaža, ki slovi kot ena izmed desetih najlepših plaž na svetu. In res: pesek je tako svetel, da težko verjameš svojim očem, voda pa posledično tako turkizno modra, da izgleda kot na računalniško obdelanih fotografijah.

Tukaj sem si privoščila tudi ceviche. Po tem, ko sem ga skoraj vsak dan jedla na Panarica potovanju pred letom in pol, sem ga že res pogrešala. Morski sadeži z veliko limoninega ali limetinega soka, paradižnikom, čebulo, peteršiljem, koriandrom in čilijem, zraven pa še hladna corona. Vse to na plastični mizi in stolu, ki se udira v pesek, pogled pa na karibsko morje. Nebesa!

Danes grem na jug. Na poti do Tuluma, boemskega raja, kot ga je opisal receptor v mojem hostlu, se bom za dva dni ustavila se v Playi del Carmen. Plaže še nimam dovolj, časa pač, karibsko morje mi pri 29°C še ni pretoplo. Prav tako pa še nikoli nisem rekla ne nekaj dnevom poležavanja …

Do you want to read this post in English? Click here.